Denar in pametni virusi

Vir: Sobotna priloga, Delo

Svetovna zdravstvena organizacija

(WHO), ki je nekoč pomagala izkoreniniti najbolj zahrbtne otroške bolezni, se je v zadnjih letih spremenila do neprepoznavnosti. Tiste tople človečnosti, ki je nekoč reševala zlasti manj razviti svet, v njej že dolgo ni več. Uničila jo je gonja za denarjem in profitom. To ni več organizacija, ki smo jo poznali, je nedolgo tega v Svetu Evrope v Strasbourgu potožil nemški zdravnik Wolfgang Wodarg, pobudnik prve resne evropske razprave o pandemiji prašičje gripe, v kateri sta visoka predstavnika proizvajalcev cepiva in WHO ostala brez besed. Stisnjena ob zid, od koder ni bilo umika …

S Svetovno zdravstveno organizacijo je v resnici nekaj hudo narobe. Britanski fizik dr. Keith Baverstock, ki je kot vrhunski strokovnjak za radiološko zaščito v njej delal kar dvanajst let, mi je pred poldrugim letom v Helsinkih razočaran pripovedoval, kako mu nadrejeni niso dovolili objaviti študije o uničujočih učinkih osiromašenega urana, opravljene na podlagi številnih znanstvenih raziskav. V njej je dokazoval, da je osiromašeni uran, ki so ga Natove čete uporabile v vseh zadnjih vojnah, kancerogen in genotoksičen.

Trditve je podkrepil z rezultati drugih znanstvenih raziskav, med drugim tudi z izsledki dr. Alexandre Miller iz Pentagona. In s študijami dr. Asafa Durakovića, profesorja na univerzi Georgetown, ki je med prvimi testiral ameriške veterane iz zalivske vojne in zapisal, da zaradi vplivov osiromašenega urana danes »umira več deset tisoč ameriških in britanskih vojakov«. Te ugotovitve potrjujejo tudi številna rakasta obolenja med prebivalci Basre v Iraku, kjer so zaradi velike smrtnosti med najmlajšimi uredili celo posebno pokopališče za otroke.

Umirajo tudi vojaki, ki so sodelovali v operacijah na Balkanu. In kajpak civilisti iz Bosne, Srbije in Kosova, koder so tolkla zavezniška letala, zvrhana orožja z osiromašenim uranom. Toda dr. Keith Baverstock svoje študije o tem ni smel objaviti. Cenzurirala mu jo je politika, ki bi ji tovrstne analize – zaradi negativnih reakcij javnosti – lahko grdo pokvarile načrte z Afganistanom in Irakom, kjer Američani in njihovi zavezniki sejejo smrt še danes.

V primeru osiromašenega urana, ki bi moral resno zaskrbeti tudi slovenske vojake v misijah na tujem, je Svetovna zdravstvena organizacija torej grdo kapitulirala pred politiko. Ob nedavni prašičji gripi, eni največjih medicinskih prevar zadnjega stoletja, je neznosno zlahka pokleknila pred apetiti velikih farmacevtskih podjetij. Ta si bodo leto 2009 zapomnila za zmeraj. Zaradi izjemnih zaslužkov. Novartis je ravno na dan, ko so v Strasbourgu govorili o lažni pandemiji, objavil, da je bil čisti profit v zadnjem četrtletju lanskega leta za 54 odstotkov večji kot v istem obdobju leto pred tem. Roche, proizvajalec tamifluja, je v drugem četrtletju lanskega leta zaslužek povečal za kar dvanajstkrat. Roke so si navdušeno meli v podjetju GlaxoSmithKline (GSK), pri katerem je cepivo kupila tudi Slovenija. V tretjem četrtletju lanskega leta so se profiti povečali malodane za tretjino …

Scenariji, ki so jih pletli po lanskem izbruhu prašičje gripe v Mehiki, so bili sprva naravnost grozljivi: virus H1N1 bo okužil najmanj dve milijardi ljudi, mrtvih bo na stotisoče … Samo v ZDA so za zdravila pri priči porabili dve milijardi dolarjev, vlada pa je za preventivo namenila še dodatnih 7,5 milijarde dolarjev. Toda apokaliptične napovedi se niso uresničile. Kot se niso ne pri sarsu in ne pri ptičji gripi. Do konca letošnjega januarja je zaradi okužbe z virusom resda umrlo okrog 14.000 ljudi, toda navadna sezonska gripa po svetu praviloma vsako leto vzame vsaj desetkrat več življenj. Neodvisni strokovnjaki pravijo, da se je ta »strašna« gripa izkazala celo za najmilejšo obliko te bolezni, odkar uradno spremljajo izbruhe gripe po svetu …

V manj razvitih državah samo zaradi podhranjenosti in ozdravljivih bolezni denimo vsak dan umre 26.000 otrok. To je skoraj deset milijonov mrtvih otrok na leto! Pretresljiva statistika, pravi dr. Wolfgang Wodarg, toda ne WHO in ne vlade razvitih držav ob tej strahotni številki ne ukrenejo ničesar.

Svetovno zdravstveno organizacijo je precej bolj pretresla prašičja gripa, ki se je nenadoma pojavila aprila lani. Maja so jo Kitajska, Britanija, Japonska in nekatere druge vplivne države, kot je tedaj poročal Associated Press, glasno opozorile, naj bo previdna z objavami o širjenju bolezni, saj bi lahko nastali nepotrebna panika in zmeda. Toda v Ženevi, kjer je sedež WHO, nasvetov niso upoštevali. Še istega meseca so najprej spremenili definicijo pandemije (smrtnost po novem sploh ni bila več pomembna; do takrat je zaradi virusa H1N1 v svetu umrlo vsega 144 ljudi) in nato 11. junija 2009 novo bolezen v resnici razglasili za pandemijo. Wodarg je trdno prepričan, da se to ni zgodilo iz skrbi za zdravje, ampak je šlo za skrbno načrtovano potezo, ki naj bi spodbudila predvsem prodajo cepiva. »Za to, kar se je zgodilo, preprosto ni druge razlage. Zakaj bi sicer spreminjali definicijo pandemije?« je bil v Strasbourgu neusmiljen Wodarg.

Pojav H1N1 ni v bistvu nič novega. Virusi so pač »pametni« in se nenehno spreminjajo in prilagajo. Če se ne bi, bi ljudje namreč postali imuni nanje in bi zato vsako zimo naravnost pokali od zdravja. Povrh vsega ta virus v svetu poznajo že desetletja, je v Strasbourgu povedal prof. dr. Ulrich Keil iz epidemiološkega inštituta pri univerzi v Münstru. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja so ga v ZDA prinesli vojaki, ki so se vračali iz vietnamske vojne.

Bolezen so že takrat krstili za azijsko prašičjo igro. Panika je bila precejšnja. V Ameriki so tedaj cepili skoraj 40 milijonov ljudi, saj so se zbali, da gre za virus, podoben povzročitelju španske gripe, ki je po prvi svetovni vojni pomoril nekaj deset milijonov ljudi. Toda cepljenje so ustavili tisti hip, ko so ugotovili, da gre v bistvu za zelo blago bolezen. Takratna prašičja gripa je namreč v ZDA zahtevala samo eno smrt, zaradi cepiva pa je umrlo najmanj 30 ljudi. Stranski učinki so bili uničujoči. Kar nekaj sto Američanov je namreč po cepljenju zbolelo za neozdravljivim Guillain-Barreovim sindromom, ki povzroča tudi paralizo.

Se kaj podobnega lahko zgodi tudi tokrat? Wolfgang Wodarg pravi, da je pandemija velikim farmacevtskim podjetjem prav zaradi dobrih »poslovnih zvez« z WHO omogočila, da so pogodbe z vladami malodane čez noč prelile v velike kupe denarja. Farmacevti so se namreč temeljito pripravili na ta dogodek. Tudi z razvojem super hitrih – na novo patentiranih in zato donosnejših – metod za izdelovanje cepiva v bioreaktorjih s pomočjo hitrorastočih celic, podobnih rakastim. Toda ta cepiva niso bila klinično testirana in so zato lahko zelo nevarna. Z njimi ne bi smeli cepiti ne otrok in ne nosečnic, svari Wodarg. V Nemčiji so zato zavrnili Novartisov optaflu. Toda drugod po svetu bržkone niso bili tako previdni.

Na dlani je, da se je v zadnjih letih med Ženevo in farmacevtskimi velikani stkala močna in nadvse trdna korupcijska mreža. Z enim samim ciljem: čim večji zaslužki. Nekateri mediji so zato krenili v pravi lov za vplivnimi ljudmi v Svetovni zdravstveni organizaciji, ki so imeli hkrati tesne povezave tudi s farmacevtsko industrijo. Eden takšnih je bil dr. Albert Osterhaus, član strateške ekspertne skupine svetovalcev pri WHO, ki je imel prste pri vseh paničnih reakcijah na viruse, ki so jih odkrivali v zadnjem desetletju. Zato se ga je oprijel vzdevek Dr. Flu …

Dolgoletni uslužbenec Svetovne zdravstvene organizacije, ki noče biti imenovan, trdi, da je ta združba že dolgo okužena s korupcijo. Tu so nenehno v igri velike in majhne podkupnine. Farmacevtska podjetja dobro vedo, kako je treba streči stvarem. Benedetto Saraceno, direktor oddelka za duševno zdravje in prepovedane substance pri WHO, je denimo skupini bolnikov svetoval, naj prevzamejo denar iz družbe GlaxoSmithKline in ga prenakažejo na račun Svetovne zdravstvene organizacije. Sledi so tako v hipu zabrisane, je denimo leta 2007 – na podlagi ženevskih internih elektronskih sporočil, ki so prišla do uredništva – poročal British Medical Journal. Dobre tri četrtine proračuna WHO namreč sestavljajo prav »prostovoljni prispevki«. Gre za kar 3,2 milijarde dolarjev, toda uradni izvor tega denarja v glavnem ni znan.

Dr. Keidži Fukuda, glavni strokovnjak WHO za gripo, in dr. Luc Hessel, predstavnik evropskega združenja proizvajalcev cepiv (EVM), sta se v Strasbourgu pogumno branila obtožb. Doktor Fukuda je priznal sodelovanje s farmacevtskimi multinacionalkami, toda konflikt interesov ni mogoč, pravi, saj da so vsi stiki popolnoma pregledni. Zunanjih vplivov na odločitve o pandemiji zato preprosto ni bilo. Svoj ceh je odločno zagovarjal tudi doktor Hessel. Pred vso Evropo je prisegel, da so farmacevtska podjetja v tej zgodbi naredila zgolj to, kar so od njih zahtevale vlade, vsa cepiva pa da so bila tudi ustrezno testirana.

Toda v Strasbourgu jima ni verjel nihče. Na dlani je namreč, da se farmacija in medicina vse bolj komercializirata, Svetovno zdravstveno organizacijo pa bolj ko zdravje ljudi skrbijo profiti multinacionalk. Zato si je ta organizacija s takšnimi potezami za vselej zapravila ugled v svetu, je bil neusmiljen Wolfgang Wodarg. Luc Hessel je po teh besedah prav na hitro izginil iz Sveta Evrope. Naenkrat ga ni bilo več v dvorani. Kot da bi se pogreznil v kakšno velikansko škatlo zdravil z neznanimi stranskimi učinki. •