Genska tehnika in seme

Vir: Ajda Vrzdenec

Prilaščanje biološke pestrosti

Strokovnjaki cenijo, da je 70% genske pestrosti skoncentriranih na le 7% površine Zemlje. To biološko pestrost najdemo v deželah v razvoju, predvsem v pragozdovih tropskega in subtropskega pasu. Le majhen odstotek živih bitij, ki v teh gozdovih živi, je znan. Predvsem farmacevtski giganti upajo, da bodo iz zalog pragozdov dobili doslej neznana zdravila. Tako si je na primer zakoličil svoj revir ameriški multi Merck: za milijon dolarjev je kupil pravice za raziskovanje biološke pestrosti pragozda v Costa Rici. Vse, kar bodo raziskovalci firme Merck pri tem odkrili, sme le firma Merck tudi ekskluzivno kontrolirati in uporabljati. To je moderna zlata mrzlica: multinacionalni koncern si s plačilom simbolične vsote zagotovi pravice do raziskave celega pragozda in pravice za patentiranje odkritij. V prvi liniji so cilj teh patentnih pohlepov dedne informacije. Ta pohlep po patentiranju je tudi ustvaril možnost, patentirati življenje, kot bi bilo to človeška iznajdba, podobno kot žarnica ali telefon. Čeprav pri tem seveda ne gre za iznajdbe, temveč le za odkritja, bolje za opis oblik življenja v določeni terminologiji – v jeziku genske tehnologije. V patentnem pravu imamo opravka s povsem novo situacijo.

Patentiranje semen

Pradomovine rastlin, ki nas hranijo, najdemo predvsem v “deželah v razvoju”. Tem deželam se imamo zahvaliti za našo rastlinsko hrano. In tega nismo morali nikoli plačati. Tam rastejo tudi najrazličnejše variante sort rastlin, ki omogočajo, da naše kulturne rastline razvijamo naprej.

Posledice patentiranja semen bodo predvsem:
- drastično povečanje vpliva velikih koncernov na trg semen
- pospešenje genske erozije naših kulturnih rastlin

Pomembno vlogo pri dosedanjem procesu koncentracije v branži semen je odigral zakon o zaščiti sort, ki ga je izsilil ustrezen lobi. Že leta 1961 formulirana “Mednarodna pogodba za zaščito novo vzrejenih semen” (UPOV) zagotavlja obširno zaščito pravic, čeprav ne tako obsežno kot kasnejše patentno pravo. Že zakon o zaščiti sort pa skriva v sebi tako veliko možnost zaslužka, da so kemični koncerni prav zato že do leta 1970 pokupili nekaj tisoč firm, ki so se ukvarjale s semenarstvom. Sandoz, Ciba, Geigy, Shell, Hoechst so pokupili tudi deleže pridelovalcev semen, tako na primer pri firmi Kleinwanzlebener Saatzucht, ki je leta 1993 vzbudila pozornost s posevki gensko manipuliranih rastlin na prostem.

Zakon o zaščiti sort je bil v primerjavi s patentnim pravom boljši zaradi dveh omejitev, in sicer zaradi “pravic žlahtnitelja” in “pravic kmeta”. Kljub temu, da so bile sorte pravno zaščitene, so jih žlahtnitelji lahko kadarkoli uporabili za razvijanje novih sort brez plačila takse. Po logiki tega zakona je genski material rastlinskih sort splošna last človeštva.

Pravica žlahtnitelja po tem zakonu omogoča inovacije, brez katerih bi žlahtniteljska dejavnost stagnirala. Patentno pravo tega pridržka ne pozna. S patentiranjem se začenjajo neskončne verige odvisnosti, tako imenovane licenčne piramide. Karkoli se bo kdaj delalo s sorto, ki je bila kadarkoli gensko tehnološko obdelovana, bo to vezano na plačilo licence. Tako postane patentno pravo tudi prepreka za inovacije. Patenti se nanašajo skoraj vedno na vse sledeče generacije. S križanji med transgenimi, to je patentiranimi rastlinami, prihaja do nepregledne zmede odvisnosti. V sporu okoli licenc za genski material, bodo mala podjetja, ki se ukvarjajo z žlahtnjenjem, hitro propadla. Multinacionalke lahko trg tudi navzdol zatesnijo s tem, da licence izmenjavajo samo med seboj.

“Pravica kmeta” je zagotavljala kmetu, da seme, ki ga je sam pridelal, lahko spet poseje. V EU se je leta 1994 posejalo tako približno 50% površin. Samo Anglija je leta 1993 prihranila z uporabo lastnega semena okoli 120 milijonov mark. Za rastline, ki bodo patentno zaščitene pa to ne bo veljalo več.

Že od začetka 80 let se izdajajo patenti na rastline. V Evropi je leta 1989 izdan patent ameriški firmi Lubrizol (EP 122791), ki se nanaša na vse rastline in sorte, ki so na določen način manipulirane z geni talnih bakterij. Kljub temu, da evropski patentni sporazum pa tudi zakon o zaščiti sort “rastlinske sorte” izrecno izključujeta iz možnosti patentiranja, so patent dodelili. Ugovori, ki so jih vložile zveze potrošnikov, sindikati in zveze žlahtniteljev so bili odbiti. Patent so izdali z absurdno utemeljitvijo, da se pravice nanašajo na več kot le eno samo rastlinsko sorto. S tem pa je princip patentnega prava, po katerem naj bi se ozko formulirane zahteve odobrile kot splošne, ravno obrnjen. Čimveč rastlinskih sort zahteva prijavitelj patentov za sebe, tem boljši so njegovi izgledi, da se izogne prepovedi patentiranja. Leta 1992 je vložil Greenpeace ugovor proti patentiranju kulturnih rastlin, odpornih proti sredstvu za uničevanje plevela BASTA firme Hoechst (EP 242236), ki je patent tudi zahtevala. Kljub temu, da je zastopnik firme Hoechst v času javnega zaslišanja moral priznati, da želijo s patentom zajeti tudi rastlinsko sorto kot tako, je bil ugovor zavrnjen.

Kaj pomeni patentiranje semen?

Kulturne rastline, rastline, ki jih uporablja medicina ali rastline, ki so prilagojene posebnim pogojem, so v glavnem rezultat tisočletnega kulturnega dela. To inovativno delo se pri dodeljevanju monopolne pravice na rastline, pri katerih so geni na določen način manipulirani, popolnoma razvrednoti. Kot dosežek človeškega duha se prizna samo to, kar nastane v laboratoriju, ne pa tudi žlahtniteljska tradicija. Kljub temu, da se v laboratoriju dešifrira le struktura biokemične substance. Prenos gena v drugo sorto, zahteva sicer visoko tehnologijo, toda nikakršnega iznajditeljskega talenta. Patentiranje semen pomeni torej prilaščanje vrednosti znanja, ki ga je pridobilo človeštvo v tisočletnem delu s temi rastlinami. To delo preteklosti se smatra v procesu patentiranja za “naravno” danost in dosežke se razvrednoti. Brez teh dosežkov človeštva pa gensko manipuliranje sploh ne bi bilo mogoče. Kot v času kolonizacije, v katerem je veljala določena dežela za na novo odkrito, če je Evropejci pred tem niso že poznali, in so jo enostavno vzeli za svojo, se danes dedne lastnosti kulturnih rastlin smatrajo za novo zemljo, ki jo morajo firme samo še pospraviti kot svojo lastnino. Tako kot v času, ko je Kolumb “odkril” Ameriko, Amerika v resnici ni bila “novi svet” temveč svet s stoletja staro kulturno tradicijo, tako tudi semena, ki si jih genske multinacionalke s patenti prilaščajo, niso nova. Genska pestrost prvobitnih sort južnih dežel tudi presega vse, kar genski tehnologi severa kadarkoli lahko predelajo. Predpis o zaščiti sort postaja s patenti popolnoma nefunkcionalen.

Vloga genske tehnologije

Genski tehnologiji pripada s tem v zvezi predvsem tale vloga: kdor rastline z gensko tehničnim posegom spremeni, ima izgled na to, da dobi patent. S tem postane genska tehnologija prvovrsten juristično-finančni instrument. Gensko manipulirane kulture so patentno zaščitene, njihovo pridelovanje je vezano na plačilo licenc. V tem je glavni motiv za neizmeren interes industrije.

Posledice za potrošnike: hrana iz genskega laboratorija

Industrija je ekonomsko zainteresirana za čim širše uvajanje gensko manipuliranih živil. Zanimiva je predvsem tako imenovana “vertikalna integracija”: od pridelave do prodaje vse v eni roki. Čvrst paradižnik “Flavr Savr” kontrolira tako z izdajo licenc na področju pridelave pa tudi pri trženju ameriška firma Calgen kot lastnica patenta. In tako postajajo kemijski koncerni, koncerni živil v novem smislu: pridelavo, predelavo in trženje živil imajo popolnoma pod svojo kontrolo.

V primeru tako imenovane “Novel Food” pride k temu še nov aspekt: kakao na primer se bo kmalu lahko produciral v tovarniškem reaktorju in se sploh ne bo moral uvažati iz tropskih dežel. Nekaj podobnega grozi tudi za sladkor, vanilijo, olje palm itd. Japonska firma Fuji Oil Company in ameriška firma Genencor imata patente, s katerimi lahko kakao nadomestita s cenenimi encimatičnimi postopki. Nadomestek kakava z genskimi manipulacijami bo dvojna zmaga: nad konvencionalnimi proizvodnimi metodami in nad deželami juga.

Tudi proizvodi lastnega poljedelstva bi se lahko izdelovali v industrijski cisterni. Poljedelstvo ostane potem le še dobavitelj škroba za prehrano bakterij. Ustrezen krompir s povečano vsebnostjo škroba je že od leta 1993 v poskusih na prostem.

Kot izgleda, živil v prihodnje ne bodo več pridelovali, kultivirali in spravljali, temveč jih bodo koncipirali in proizvajali industrijsko. Brez potrebe. Genski tehnologiji pripravljajo pot v naše življenje le kratkoročni gospodarski interesi.

Dr. Christoph Then, Munchen
Iz “Kritischer Agrarbericht” 1994
ADL Verlag Rheda / ZRN

Razlog za začetek uporabe kemije v poljedelstvu ni bila resnična potreba, še manj kakršnakoli nuja. Bila je samo želja, pridelati in zaslužiti več. To, materialistično motivacijo je kemična industrija rada podprla, saj so se odprle izvrstne možnosti proizvodnje in ustvarjanja dobička. Če je zasledovanje materialnih interesov pri proizvajalcih privedlo tudi do selektiranja semen, ki so sicer ob slabšem zdravju zagotavljala višje donose, se je kemična industrija s svojimi sredstvi za zatiranje škodljivcev in bolezni in za olajšanje dela, rada postavila ob svoje dobre odjemalce.

Upor proti porabi sredstev, katerih delovanje je samo proizvajalec sploh preverjal – ta pa le ozko glede na problem, zaradi katerega je upal na uspešno prodajo – je zaradi ekoloških problemov in vse težje obvladljivih problemov z zdravjem rastlin, živali pa tudi človeka, že star. Kemična industrija ustvarja s poljedelstvom ogromne dobičke, v tovarne investirana sredstva so ogromna in ta naj bi se obrestovala. Zato ustvarja sebi prijazno klimo s kupljenimi ekspertizami, reklamo, polresnicami, organizira za svoje multiplikatorje kongrese in prijateljska srečanja… Tako ji uspe ohranjati porabo kemije v poljedelstvu in svojo prodajo na visokem nivoju. Ne glede na posledice, ki so v okolju in pri zdravju ljudi izjemno kritične.

Ko grozi kolaps zaradi uničenja plodnosti zemlje, ima na razpolago drugo “rešitev”. Gensko tehnologijo.

Namesto naravi ustreznega dela z naravo, ki bi zagotavljalo obstoj sort, ohranjanje plodnosti tal, ekološko ravnotežje in zdravje rastlin, živali in ljudi, nudi kot rešitev iz situacije gensko rezistentne sorte in bolnim ljudem ustrezna zdravila ali pa kar proizvodnjo hranil v tovarniških reaktorjih.

Iz svobode, ki jo ljudje imamo, se lahko odločamo: ali bomo še naprej igrali vlogo, v katero nas skuša spraviti kemična industrija, ali pa prepoznamo mehanizme zla s katerimi nas čas konfrontira, in se odločamo za pot po svoji lastni presoji.

Društvo za biološko-dinamično gospodarjenje
“AJDA” Vrzdenec 60, 1354 Horjul
Glej www.ajda-vrzdenec.si