Če bi moral našteti tisto, kar Slovenijo najbolj tlači v godljo, bi poleg nerazumevanja koncepta pravne države najvišje uvrstil negativno selekcijo, s katero zatiramo in preganjamo sposobne ter podpiramo kilave. Poglejmo pobliže, kako jo prakticiramo.

Naj začnem z osebno prigodo. Točno se spomnim [...]]]> Vsi enaki, vsi v čredi
Slovenci in negativna selekcija
Vir: Delo, Sobotna priloga
Avtor: Miha Mazzini

Če bi moral našteti tisto, kar Slovenijo najbolj tlači v godljo, bi poleg nerazumevanja koncepta pravne države najvišje uvrstil negativno selekcijo, s katero zatiramo in preganjamo sposobne ter podpiramo kilave. Poglejmo pobliže, kako jo prakticiramo.

Naj začnem z osebno prigodo. Točno se spomnim trenutka in oseb v njem: pred skoraj dvema desetletjema je film Operacija Cartier dobil evropsko nagrado, z režiserjem Miranom Zupaničem sva jo prevzela. Poslavljava se od podeljevalca, enega od šefov angleškega BBC-ja, ki reče: »Zdaj pa hitro domov, vaju že čakajo novi projekti!« Z Miranom se spogledava in komaj zadrživa smeh. Češ, kaj kvasi ta tip! Podeljevalec zbegan. Droben trenutek, ki takoj izgine v rokovanju. Hkrati tako značilen: trk različnih kultur, osnovnih programiranj, ki se v človeku izvedejo predvsem do petega leta starosti in zaradi tega postanejo tako običajna, da jih niti ne opazimo, ko upravljajo naša življenja. Anglež prepričan, da zmagovalca morajo čakati novi filmi, slovenskima avtorjema jasno, da sta oplela. Kakšna razlika med pogledi na svet! In res: RTV nikoli več ni posnela kakega mojega scenarija. Nekaj let kasneje me je na cesti srečal eden od RTV odgovornih in mi pojasnil: »Gospod Mazzini, vi ste že s prvim scenarijem dokazali, da ste sposobni. Mi pa moramo dati priložnosti tudi drugim! Smo pač le javna ustanova, veste.«

Zgodba, iz katere poberimo okostje in si ga zapomnimo: Najprej a) uspeh, ki mu sledi b) kazen, podprta s c) dobrodelno razlago.

Takole je v intervjuju povedal Vinko V. Dolenc, svetovno znani nevrokirurg, na vprašanje, kako so doma reagirali na njegov uspeh: »(vzdih) Seveda nisem mogel pričakovati, da se bo zaradi mojega statusa v svetu nevrokirurgije vsa Slovenija ponašala s tem, saj ima država dovolj drugih problemov. A včasih sem imel občutek, da nekatere moj status v tujini moti. […] kljub priznanju v svetu smo bili nevrokirurgi v UKC postavljeni v vrsto kot vsi drugi.«

Ali pa Kostja Gatnik o svojem delu na področju reklam: »A dogajalo se je naslednje: sodeloval sem z agencijo, ki je bila nekajkrat najboljša agencija. A takrat, ko so dobili največ priznanj v Portorožu, so izgubili največ klientov. Posle so začeli izgubljati iz popolnoma nerazumljivih in neracionalnih razlogov, z njimi pa tudi jaz.«

Področje torej ni važno. Umetnost, nevrologija, reklame, vedno uspehu sledi kazen, pa dobrodelna razlaga, češ, postavite se v isto vrsto kot vsi drugi, saj smo enaki, mar ne?

Prekletstvo uspeha je pri nas splošno znano. Pred leti sem šel gledat zaključno podelitev nagrad na slovenskem filmskem festivalu in zraven mene gospa, ki se živčno preseda, lomi prste in potem še začne šepetati: »Samo da ne bo dobil! Prosim, ne, ne!« Ko je opazila, da jo čudno gledam, mi je pojasnila: »Veste, za moža navijam.« Jaz, naivno: »Sta skregana?« Ona, presenečeno: »Ne, seveda ne, ampak ko je prejšnjikrat dobil nagrado, je za nekaj let ostal brez dela!«

Si predstavljate podelitev oskarjev s takim osnovnim programiranjem? Dobitnik pogoltne debel cmok, se postavi na tresoča kolena, klecne, joka: »Jaz, zakaj jaz? Mlad sem še, sposoben, rad bi delal, zakaj mene, o, zakaj?« Nakar ga varnostniki s silo odvlečejo na oder, da vzame nagrado in se obsodi na prekletstvo. Sam si je kriv, kaj pa je naredil nekaj izstopajočega.

Debel prasec iz savane

Od tiste podelitve dalje sem na pojav pozoren, imenoval sem ga negativna selekcija in mislil sem, da je to nekaj našega, posebnega, kar v antropološki teoriji še ni bilo obdelanega – spet naivno, res! – dokler nisem med študijem naletel na opis naslednjega poskusa: v afriški savani živi pleme, katerega lovci se vsak dan odpravijo iz vasi in ko se popoldne vrnejo, si celotno pleme razdeli ulov. V skupni lonec pade največ kakšen zajec, torej so obedi bolj mizerni. V teoriji bi se morali vsakega izstopajočega ulova veseliti. Raziskovalci so se zmenili z enim od lovcev, ga pričakali v samoti ter mu izročili debelega prašiča. Ko so se ostali moški vračali s tistimi ubogimi zajčki, je naš junak komaj vlekel za seboj gmoto mesa. Vaščani so ga sprejeli z zmerljivkami in norčevanjem. Kar jih ni motilo pri obedu. Cedilo se jim je po bradah, hkrati pa so junaka stigmatizirali in izločili. Na tem mestu sem nehal brati in veselo poskočil: saj to so Slovenci! Nismo sami, v savani imamo brate!

Pa še precej jih je po svetu. V antropologiji se imenujejo »reverse control« družbe (obratna kontrola; a bom še naprej uporabljal izraz negativna selekcija). V človeški naravi je, da se vedno razvrstimo v hierarhijo. Načeloma bo torej v skupini nekdo postal alfa (moški ali ženska), kar se ponekod zares zgodi, drugje pa ne. Antropologi so dolgo mislili, da so nekatere družbe pač manj hierarhične. Christopher Boehm je precej let preživel na terenu in ugotovil nekaj drugega. Razvrsti se vsaka družba, a nekatere ustvarijo koalicijo šibkih, ki tlači alfe, da ne pridejo do izraza. V skupini torej sposoben posameznik dvigne glavo, šibki se spogledajo in – pof! – ga družno čofnejo po betici. S tem ohranjajo navidezno enakost, kar psihološko ustreza večini. Kajti od tega, da nekdo ni alfa, bolj boli samo, če to postane njegov bližnji. Za nastanek družbe enakih pa mora biti izpolnjenih nekaj pogojev: idealni so majhni narodi pod tujo oblastjo, po možnosti komunistično. Komunizem v praksi ni drugega kot negativna selekcija, spremenjena v ideologijo. Majhnim narodom pod tujo oblastjo tovrstna selekcija pomaga pri preživetju: vsak alfa bi postal prej ali slej tako močan, da bi se spopadel z okupatorjem, kar bi se lahko tragično končalo. Bolje, da smo vsi ena sama poslušna gmota, ki zvesto izpolnjuje ukaze.

Povejmo še tole: med družbami, v katerih je živel Christopher Boehm, so tudi Črnogorci in Srbi v Krajini. Ah, za malo nas je zgrešil, lahko bi bili v svetovnih učbenikih!

Solidarnost do zadnjega

Narod z negativno selekcijo si najbolje predstavljamo kot čredo bivolov, stisnjenih v kup, hrbet ob hrbtu, enakost, ki se pase sredi travnika. Iz črede se odcepijo telesa samo v dveh primerih: norosti in nesreče. Za prve je jasno, da gre za nepremišljence, ki izzivajo usodo in slabo vplivajo na ostale. Karkoli se jim zgodi, prav jim je. Drugim pa moramo pomagati.

Slovenci ne ločimo socialnega čuta od negativne dominance. Takole je rekel Marko Kranjec, guverner Banke Slovenije o vlaganju davkoplačevalskega denarja: »Izkušnje iz preteklosti kažejo, da najraje kreditiramo neozdravljive bolnike, od Tama in Mure naprej.« Dušan Semolič ne zamudi priložnosti za besedo, da ne bi omenjal zgaranih delavcev za tekočim trakom, pri čemer nikoli ne pove, koliko jih sploh še obstaja. Če bi jim zares hoteli pomagati, potem bi morali podpreti inovativna podjetja in tako skrbeti za socialo. Da pa želimo kot normativ slovenske črede postaviti neizobraženega garača za strojem, ni drugega kot negativna selekcija. Tovrstna čreda lahko ostane kompaktna le, če se prilagodi najmanj sposobnim članom. Sami dobro veste, kako je bil tak postopek videti v šoli: če se učitelj posveti največjemu trdobučnežu, se cel razred najprej zabava, nato zaspi, nič pa se ne nauči. Kot se je čudil Danilo Zavrtanik, vodja rektorske konference: »Ne razumem, zakaj se sindikat temu upira. Ne poznam nobenega sindikata na svetu, ki bi se boril za uravnilovko oziroma za nižje plače dobrih delavcev.« Naivnež – višja plača za sposobne? Halo!

Še enkrat, da bo jasno: zagovarjam socialno družbo, ne pa negativne selekcije! V Sloveniji očitno nihče ne loči prvega od drugega. Zgaranim delavcem za strojem je treba socialno pomagati, ne pa standarde postaviti tako, da se moramo vsi ravnati po njih. Poglejte primer študija: pri nas študira 80 odstotkov generacije. Edini način za tako množičnost je znižanje kriterijev. Spustili smo akademske standarde le zato, da bo čreda ostala skupaj, kajti Slovenci vse počnemo kolektivno. Lastno stanovanje jih ima 90 odstotkov – torej se gremo za tri desetletja krvavo zakreditirati, samo da ne bi padli iz množice. Običajen je avto višjega srednjega razreda – jedli bomo pajkove mreže, če bo treba, a parkiran bo pred našo hišo! In tako dalje v nedogled.

Dobra stran skrbi za tiste, ki so izpadli iz množice, pa je v tem, da – na srečo – včasih celo zadane: vedno se odzovemo pomoči potrebnim v potresu, poplavi itd.

Heroj v ekonomskem razredu

Nekateri poklici preprosto morajo stopiti iz povprečja, drugače ne obstajajo. S tem padejo v kategorijo norcev in čudakov. Umetniki, recimo, medtem ko »umetniki« lahko varno in od črede obilno podprto pleteničijo sredi njih. Pri vrhunskih športnikih pa ni dvoma: če ne izstopi celo v svetovnem merilu, ga ni.

Poglejmo kratko kronologijo zvezdniških trenutkov slovenskega športa v zadnjem času: Primož Kozmus postane svetovni prvak, slovenstvo znori! Čast, slava, ponos! Njegova zmaga je tudi naša zmaga! Primož Kozmus omeni plačilo. Kaj?!?!?! Silen bes se zlije nanj, zmerljivke. Tip hoče zapravljati naš davkoplačevalski denar! Mi pa smo tako zelo varčni, vsak cent gre v pravo smer.

Tomaž Humar obtiči v Himalaji in nekaj dni slovenski forumi divjajo od zmerljivk in vpitja: »Smrt! Smrt!«, ker mi pa davkoplačevalskega denarja ne damo. Kdor je spremljal tisto zmerjanje tisočev, je bil po nekaj dneh bled kot stena. Spomnim se administratorja, ki je moral vse to brati in na koncu že ni vedel, ali naj pred službo bruha ali zajtrkuje. Ko so našli Humarjevo truplo, očitno davkoplačevalski denar ni bil več v nevarnosti in po forumih so zacveteli rožice in hvalospevi.

Petra Majdič tekmuje s polomljenimi rebri, nazadnje še poškodovana pljuča, a vseeno zmagovalne stopničke. Hvalnice in državne medalje od vsepovsod. Nakar Petra Majdič omeni, da bi domov letela v poslovnem razredu, ker polomljena težko sedi med ozkimi vrstami ekonomskega oddelka. Na forumu takoj krenejo: kaj, za naš davkoplačevalski denar?!?! Ljudstvo začenja noreti, pomiri ga šele novica, da je naša junakinja razliko doplačala iz lastnega žepa.

Če samovoljno izstopite iz črede, niste več njen član. Za vas ni pomoči, sami boste vlekli tistega debelega prasca iz savane, deležni zmerljivk, z veseljem pa ga bomo pomalicali.

Raje davkoplačevalska milijarda kot cent

Naša opravičila za slab izbor so vedno socialna – seveda mora RTV dati priložnost tudi drugim. Še več: manj sposoben je, več možnosti ima. Ker pomagamo skupnosti, je seveda primerno, da posežemo po skupnem denarju.

Slovenec zapravlja davkoplačevalski denar za negativno selekcijo, svojega pa zato, da ne bi bil izločen iz črede. Če bi davkoplačevalski denar dobro naložil, bi gmota razpadla in lahko bi ostal sam. Naj gre raje denar v maloro, le da smo skupaj.

Pri nas davkoplačevalski drobiž izginja s krikom, milijarde pa z medlim vzdihom ali celo v tišini. Kot smo iz primerov videli, je za tiste, ki so izstopili iz množice z dosežkom, škoda vsakega davkoplačevalskega centa, za pomoč tistim, ki jih smatramo za naše, torej pripadnike črede, pa ni ovir v višini zneskov. Vsak Slovenec je že sezidal vsaj en vikend, če ne hiše, in se ima za gradbinca. Ko smo zvedeli, da so gradbeniki nategnili državno blagajno samo pri avtocestah za kake tri milijarde evrov, je na forumih vladal mir, pospremljen s komentarji v slogu: »ja, kaj moremo, takle mamo«. Itd. Samo da niso bili umetniki, športniki, kirurgi, izumitelji …

Tudi elektriko imamo vsi doma in se nanjo spoznamo. Gradnja šestega bloka TE Šoštanj je par milijard evrov vreden projekt. Pogajanja o nakupu opreme so tekla z angleškim podjetjem, na naši strani šef dr. Jože Zagožen. Ne dvomim, da so bila pogajanja trda, a uspešna. Res pa je, da smo lahko v časopisu prebrali, da dr. Zagožen ne zna angleško. In zdaj se vprašam, kako so ta pogajanja potekala, pa branje debele pogodbe? In si predstavljam s pisateljsko domišljijo: »Jože, pred vrati so neki Angleži. Pojdi pogledat, po kaj so prišli.« Jože gre in ko se vrne, ga vprašajo: »Kaj so hoteli?« »Nič, nič,« reče dr. Zagožen, »samo nekaj sem moral podpisati.«

Preprečevanje uspešnosti

Izločanja, zaničevanje, omalovaževanje in podobno so sankcije, ki doletijo izstopajoče po storjenem dejanju. Imamo pa tudi preventiven ukrep, ki čudovito deluje. A o njem malo zgodovine: stanje gmote pod tujo oblastjo je fevdalno stanje. Vsi enaki, vsi okopavamo na polju. Diferenciacija in individualizacija se je začela z industrijsko revolucijo, v sodobnem času pa je za uspešno državo nujna. Novosti, ideje, patenti so množici nasprotni, vedno se tepejo z ustaljenostjo, zato je Slovenija seveda z njimi slabo založena. Nekatere države prehoda iz fevdalne ureditve niso opravile, recimo jug Italije, Španija, Grčija, Irska (kar se večinoma prekriva z veliko dominanco največjega srednjeveškega podjetja, Cerkve, danes pa s kratico PIIGS) in tudi ne Slovenija, kot zakotni del avstrijskega imperija.

Vzemite v roke statistike po stoletjih – z vsakim od takrat, ko bi morali Slovenci opraviti individualizacijo, je sorazmerno rasla poraba alkohola, ki je danes najvišja!

Alkoholizem je najboljše jamstvo enakosti. Dajmo ga že mladini, da bo ostala v varni množici. Ste opazili, kako se je razvila prava državna in paradržavna industrija, ki ne skrbi za drugo kot za opijanje mladine? Uspešno: po raziskavi svetovne zdravstvene agencije (WHO) smo v študentski kategoriji prvi pijanci na svetu! Kako sladek in enostaven način za enakost: neki mladenič ali mladenka dvigne glavo, dobil je idejo – pa takoj celotna družba reče, ah, boš o tem kasneje, daj spij kozarec. Dva, tri … In ni več ideje. Človek je zagotovo naš. V določeni starosti se preprosto morate odločiti, ali boste v množici čvekali po bifejih do smrti ali pa stopili na lastne noge in se sami podali na pot.

Tako je slovenska družba prepredena z izgovori za alkoholizem, samimi načini zatreti različnost že v kali.

Kadrovanje kot socialna pomoč

Negativna selekcija mora ustrezati večini, drugače ne bi obstala. Ker nimamo več okupatorja, bi se je lahko znebili takoj po osamosvojitvi, a se je nočemo iz več razlogov. Prvi je udobnost. Življenje za nadpovprečne ljudi, ki svojo nadpovprečnost skrivajo, je v taki družbi lagodno. Pogovarjal sem se s Slovenci, ki so šli v tujino delat kariero, pa so se vrnili še sredi plodnega obdobja. Vsi so dolgo okolišili, nato pa priznali, da se jim ni ljubilo več sto odstotkov truditi. Doma lahko mirno delajo z delčkom moči in nič jim ne manjka. Tudi tisti, ki se celo delovno dobo borijo v tujini, pridejo pokojnino z veseljem uživat domov (in še čreda jih sprejme, ker so funkcijsko že odpisani). Če so družbeni standardi truda postavljeni zelo nizko, potem je takih zadovoljnih veliko. In nikakor si ne želijo spremembe.

Drug razlog je kadrovski. Pri nas lahko mirno rečete, od jutri bo direktor oseba X, ker je do sedaj zafurala že deset podjetij in rabi še eno možnost. S »socialnim čutom«, »pravičnostjo«, in kar je še naših izrazov za negativno selekcijo, lahko upravičite kadrovanje najbolj čudnih pojav in odbitkov. Dajmo jih pripustiti h koritu, naj se napijejo in najedo, pa še za seboj naj vzamejo. Negativna selekcija je najboljši izgovor za kadrovanje sorodnikov, znancev, partnerjev, skratka, naših.

Pred osamosvojitvijo smo lahko za kadrovanje krivili okupatorja (Beograd nas hoče uničiti!), zadnjih dvajset let pa okupatorja ni in resnica nas je navdala z utrujenostjo. Če ste kdaj igrali košarko ali podoben šport, potem poznate občutek: zgarani ste, znoj šprica, trener najavi zamenjavo in vidite, kako na teren prihaja vaš kolega, o katerem imate visoko mnenje. S podvojenimi močmi se zaženete v boj. Pri nas gledamo, kako trener (država) na teren pošilja ljudi, za katere še nihče ni slišal ali pa v karieri nimajo niti enega uspeha. In ugotovite, da je vse zgubljeno, odložite žogo in greste na pivo, da se malce kalibrirate z ljudstvom.

Podobna utrujenost vlada tudi pri sposobnih vodilnih kadrih – trudi se in trudi, gradi firmo, odnose s strankami, uspešen je. Pa recimo, da je imel nekega podrejenega, ki se je izkazal za nesposobnega na parih delovnih mestih, odpustil ga je, nakar – puf! – konkurenčno državno podjetje vzame za šefa točno tega nesposobnega človeka, ki je sedaj hierarhično višje od njega, z večjo plačo za manj dela. Še nekaj imamo vgrajeno že v gene: etični čut. In ob takih primerih je globoko prizadet, kar močno vpliva na motivacijo.

Za tiste, ki bi trdili, da smo Slovenci genski čudež in pač v nas ni želje po hierarhični razvrstitvi, poglejmo primer političnih strank. O, kako so se razvrstile, najbolj možno: v vsaki je alfa, ki potem zbira okoli sebe le ljudi, ki ga ne morejo ogroziti (kar je bistveno gonilo negativne selekcije). Po istih ključih so izbrani tudi bodoči slovenski politiki v podmladkih in študentskih organizacijah.

Če povzamem: ljudstvo se negativne selekcije noče znebiti, ker je udobna. Oblast pa ne zato, ker je dobičkonosna tudi za njene najbolj kilave pripadnike in njih sorodnike. Vsi skupaj pa zato, ker v čredi nihče za nič ni odgovoren.

Josip Broz Tito: »Tovariši, samo večno moramo dobivati kredite, pa bo šlo.« (Priznam, priznam, tega ni rekel, a bi moral.)

Do zadnjega diha

Na osebnem nivoju je boj proti programiranju za negativno selekcijo teoretično enostaven. Dajmo razčlenit potek: 1. Sosed naredi nekaj posebnega. 2. Napade nas črna zavist. Ti dve točki sta normalni in povsem človeški. V naslednji točki pa se negativne družbe ločijo od pozitivnih. Zavist nam je prirojena zato, da nam da moč, da bi razmislili, kako bomo soseda prekosili, in ne zato, da bi ugotovili, kako mu bomo polomili noge. Skratka, ko zaznamo zavist, se razumsko usmerimo v možnost lastnega napredka namesto uničevanja drugega.

Na nivoju družbe je neprimerno težje. Resno in precej časa sem sestavljal seznam predlogov. Eden med njimi je bil tudi štipendiranje študija čim več sposobnih v tujini, da se malo navzamejo pozitivne selekcije. Zmenil sem se za pogovor z možakarjem, ki sedi v eni teh komisij, in pričakal me je ves žalosten, zaradi nečesa, kar je moral storiti, kot je uvodoma povedal, nato dodal: »Ravno smo končali izbor. V tujino smo poslali najslabše in najmanj perspektivne.« Res sem večni naivnež, saj sem debelo gledal: »Kako, zakaj?« Upravičeno se je začudil: »Ja, kaj si pa mislite? Če bi poslali sposobne, saj se nam nikoli več ne bi vrnili!«

In to je to. Listek s predlogi sem strgal, šel do WC školjke in ga odplaknil. •

Na Magistratu se je naselil roj čebel Pred Mestno hišo v Ljubljani so mimoidoči na klopci opazili roj čebel. Za komentar smo povprašali Čebelarsko zvezo Slovenije, kjer so dejali, da ne gre za navadni, temveč za protestni roj čebel.

Ljubljana - Pred Mestno hišo v Ljubljani se je na klopco naselil velik roj čebel. Nenavaden prizor [...]]]> Vir: Delo.si

Na Magistratu se je naselil roj čebel
Pred Mestno hišo v Ljubljani so mimoidoči na klopci opazili roj čebel. Za komentar smo povprašali Čebelarsko zvezo Slovenije, kjer so dejali, da ne gre za navadni, temveč za protestni roj čebel.

Ljubljana - Pred Mestno hišo v Ljubljani se je na klopco naselil velik roj čebel. Nenavaden prizor je zbudil veliko zanimanja mimoidočih, zato smo za komentar povprašali Marka Borka s Čebelarske zveze Slovenije.

“Na Čebelarski zvezi Slovenije smo prepričani, da v tem primeru ne gre za čisto navaden roj, ampak za protestni čebelji roj, ki bi rad slovenski javnosti sporočil, da ljudje s svojim nevestnim ravnanjem ne smemo več ogrožati čebel, ampak jih moramo pomagati ohraniti,” je povedal Borko.

Kot pravijo na čebelarski zvezi, je rojenje povsem naraven pojav, ki omogoča razmnoževanje čebel. Predvsem v mesecu maju in juniju čebele dosežejo vrhunec razvoja, zato se pri čebelah pojavi rojilno razpoloženje.

“Čebele v roju večinoma niso napadalne, vseeno pa jih je brez ustrezne zaščitne čebelarske obleke in usposobljenosti bolje pustiti pri miru. Če v svoji bližnji okolici najdete čebelji roj se obrnite na bližnje čebelarsko društvo ali Čebelarsko zvezo Slovenije,” je povedal Borko in dodal, da lahko sicer čebelji roj ogrebe vsak čebelar z ustrezno opremo.

Borko meni tudi, da se s čebelarjenjem vse več ljudi ukvarja tudi v urbanem okolju. Čebelarjenje je v časih, ko je na podeželju vse več onesnaženja s čebelam nevarnimi fitofarmacevtskimi sredstvi in gensko spremenjenimi rastlinami, postalo zanimivo za številne čebelarje po svetu, npr. Londonu, Parizu. “Presenetljivo je, da so v mestih čebele manj izpostavljene raznoraznim zastrupitvam, mestni smog pa na čebele nima tako škodljivega vpliva, kot ga imajo strupi, ki so v uporabi v kmetijstvu,” je povedal.

Borko je hkrati pozval h ohranitvi čebel in podpisom peticije v novi kampanji Čebelarske zveze Slovenije za ohranitev čebel na spletni strani.

Mesna industrija v EU ne bo smela uporabljati trombina oziroma encima za lepljenje mesa, so s tesno večino glasov odločili poslanci evropskega parlamenta. Prevladalo je mnenje, da bi bila uporaba tega »lepila« prevara za potrošnike, tudi zdravstveno vprašljiva, neokusno bi bilo, če bi proizvajalci potrošnikom smeli začeti [...]]]> Evroparlament ustavil legalizacijo encima za ‘lepljenje’ mesa
Avtor: darja
Vir: razgledi.net

Mesna industrija v EU ne bo smela uporabljati trombina oziroma encima za lepljenje mesa, so s tesno večino glasov odločili poslanci evropskega parlamenta. Prevladalo je mnenje, da bi bila uporaba tega »lepila« prevara za potrošnike, tudi zdravstveno vprašljiva, neokusno bi bilo, če bi proizvajalci potrošnikom smeli začeti prodajati salame iz ostankov mesa. Evropska komisija je podpirala dovolitev uporabe trombina, kar je seveda zahtevala mesna industrija.

Evropski komisar za zdravje in varstvo potrošnikov John Dalli je pred glasovanjem poslance prepričeval, naj predlog sprejmejo, ker trombin za zdravje potrošnikov ni škodljiv. Predlog je kljub temu padel, saj so poslanci političnih skupin zelenih in socialistov zbrali dovolj glasov za veto. Predsednik odbora za okolje Jo Leinen (socialisti) je povedal, da morajo potrošniki vedeti, ali kupujejo zrezek ali šunko, ne pa le kose mesa, ki so zlepljeni skupaj.

Evropska komisija je zagovarjala rešitev, da bi uporabo trombina dovolili pod pogojem, da bi to morala mesna podjetja označiti na embalaži. O dovoljenju za uporabo trombina kot dodatka pri predelavi mesa zdaj vsaka država članica odloča sama, evropska komisija pa ga je hotela s svojim predlogom uvrstiti med aditive za živila, kar pa ureja skupna zakonodaja EU. Evropska zakonodaja dovoljuje uporabo aditivov le, če imajo prednosti in ugodnosti za potrošnike in jih ne zavajajo.

Politična skupina socialistov napoveduje, da bo od evropske komisije zahtevala, naj preveri tehnične pripomočke, ki jih uporablja živilska industrija, saj obstaja še nekaj »pravnih lukenj, ki jih je treba zamašiti«. Organizacije za varstvo potrošnikov pa tudi panožne organizacije kmetov pa opozarjajo, da bi v EU morali prepovedati tudi uporabo ponarejenih živil, ki jih je na trgu vse več.

Industriji kmetijske genske tehnologije je dovoljena neprimerljiva oblast nad uporabo semen. Podjetja še vedno omejujejo raziskave gensko spremenjenih rastlin

Kmetje dandanes ne morejo le enostavno kupiti vreče GS semen podjetij Monsanto, Syngenta ali DuPont. Namesto tega sklepajo t.i. “tehnološko/skrbniške” sporazume (Technology/Stewardship Agreements) s [...]]]> Ljubljana, 20.5.2010
Vir: INŠTITUT ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ
Prirejeno po: Bruce Stutz; Yale Environment 360 (13.5.2010)

Industriji kmetijske genske tehnologije je dovoljena neprimerljiva oblast nad uporabo semen. Podjetja še vedno omejujejo raziskave gensko spremenjenih rastlin

Kmetje dandanes ne morejo le enostavno kupiti vreče GS semen podjetij Monsanto, Syngenta ali DuPont. Namesto tega sklepajo t.i. “tehnološko/skrbniške” sporazume (Technology/Stewardship Agreements) s proizvajalci semen, pri čemer drobni tisk med drugim določa tudi pogoje, pod katerimi se lahko seme uporablja, kje ga je dovoljeno gojiti, kje se ga lahko prodaja, ter znamko herbicidov, ki jo lahko uporabljajo. Ta t.i. “bag-tag” sporazum prav tako izrecno omejuje kakršnokoli uporabo semena za raziskovalne namene.

“Včasih smo lahko šli v katerokoli kmetijsko trgovino in kupili semena, jih testirali na polju in objavili naše rezultate,” je dejal eden izmed raziskovalcev. S prihodom GS rastlin pa so znanstveniki, ki delajo v javnih ustanovah in katerih svetovalne storitve so kmetom dolgo zagotavljale neodvisne analize, ugotovili, da so njihove raziskave nazadnje odvisne od odobritve semenarskih korporacij.

Če bi znanstvenik želel npr. primerjati znamke semen ali njihov vpliv na okolje, bi moral za to pridobiti dovoljenje od vsakega proizvajalca semen posebej oz. imetnika patenta genov v semenih. Treba bi bilo zagotoviti prost dostop do podatkov študije in pravico do objave podatkov, medtem ko bi podjetja po drugi strani skušala zaščititi svoje patente in pravice intelektualne lastnine. Tudi če podjetja ne bi nasprotovala, bi bila lahko pogajanja o pogodbah, različnih od primera do primera, dolgotrajna in težavna. Da bi bile stvari še slabše, postajajo znanstveniki in njihove univerze zaradi zmanjševanja javnih sredstev za kmetijske raziskave čedalje bolj finančno odvisni od semenarskih podjetij.

Ta podjetja se niso obotavljala pri iskanju svojih koristi. “Govoril sem z mnogimi znanstveniki, ki so šli skozi neverjetne mahinacije, da bi lahko opravljali svoje raziskave,” pravi Charles Benbrook, glavni znanstvenik pri The Organic Center, ki je bil 6 let izvršni direktor Odbora za kmetijstvo Nacionalne akademije znanosti v ZDA. V primeru, da njihovi podatki oporekajo trditvam podjetij, pravi, so se ti znanstveniki “soočili z osebnimi in poklicnimi grožnjami.” Med raziskavami, ki so naletele na neodobravanje industrije, pravi Benbrook, so študije o razvoju odpornosti plevelov (na herbicide), o rastlinskih patogenih in o občutljivosti neškodljivih žuželk na toksine bt, ki gensko spremenjene rastline varujejo pred škodljivimi žuželkami.

“Zelo jasno je, da so znanstveniki ustrahovani,” pravi Doug Gurian-Sherman, višji znanstvenik v Programu za prehrano in okolje Unije zaskrbljenih znanstvenikov (Union of Concerned Scientists).
Težave opravljanja tovrstnih raziskav so, po Benbrookovem mnenju, veliko hujše kot kdajkoli prej, zaradi dolgoletne zaskrbljenosti znanstvenikov glede javne predstavitve rezultatov: “Le malo ljudi, ki so to doživljali, želi govoriti o tem.”

To je postalo jasno, ko je lanskega februarja štiriindvajset znanstvenikov poslalo svoje opozorilo EPA. Vseh štiriindvajset se je odločilo zamolčati svoje ime, ker, kot so napisali, “je praktično vsak od nas pri opravljanju svojih raziskav na določeni stopnji odvisen od sodelovanja industrije.” Ti znanstveniki so dejali, da je nemogoče podajati pripombe, ne le v zvezi s tekočimi projekti, ampak s kakršnimikoli projekti, saj omejitve industrije (že omenjeni “bag-tag”) izključujejo neodvisno raziskovanje.

Znanstveniki niso dolgo ostali anonimni. Ko so mediji povzeli njihovo zaskrbljenost in pomisleke, so postali predstavniki mnogih o vsem, kar je narobe s kmetijsko znanostjo v dobi GSO.

“Zgodilo se je to,” pravi Benbrook, “da brez neodvisnih glasov bodisi o pozitivnih ali o negativnih vidikih genetskih raziskav, javnost dobi promocijske izjave s strani podjetij ali “zgodbe” skupin aktivistov. Posledica je, da postanejo vprašanja glede GS rastlin bolj zapletena in razdvajajoča, kot bi bilo potrebno. Podjetja so v svoji paranoji ustvarila vakuum strokovnega znanja, končne žrtve pa bodo kmetovalci.”

NOVICE ITR: dovoljeno citiranje in uporaba z navedbo vira www.itr.si

DODATNE INFORMACIJE:

Izvleček iz novice ITR z dne 18.1.2010 - Se je v letu 2009 svet obrnil proti kmetijski genski tehnologiji?
…
Kritike v vodilnih znanstvenih revijah

Nekatere najostrejše kritike je bilo lani moč najti v uvodnikih in preiskovalnih člankih, ki so se pojavljali v takih medijih, kot je Scientific American, New York Times, Associated Press in morda najbolj presenetljivo od vseh, pri sicer trdni zagovornici kmetijske genske tehnologije – reviji Nature Biotechnology.

Obenem pa so vse te kritike na različne načine govorile o isti temeljni zadevi – o tem, da je bilo industriji kmetijske genske tehnologije dovoljeno, da si pridobi neprimerljivo oblast nad uporabo semen. Urednik Scientific American se je v svojem članku na primer pritožil, da je “nemogoče preveriti, ali gensko spremenjene rastline res izpolnjujejo to, kar se oglašuje. Razlog je v tem, da so si kmetijsko-tehnološka podjetja vzela moč, da z vetom odločajo nad delom neodvisnih raziskovalcev.”

Urednik nato ugotavlja, da “sta varnost hrane ter varstvo okolja odvisna od tega, ali omogočimo, da so rastlinski proizvodi na razpolago običajnemu znanstvenemu preverjanju”, in Scientific American je industrijo pozval, naj “iz svojih pogodb za končne uporabnike takoj odpravi omejitve glede raziskav. Nadalje bi morala EPA (Agencija za varstvo okolja ZDA) prav tako zahtevati, kot pogoj za dovoljenje za prodajo novih semen, da imajo neodvisni raziskovalci neoviran dostop do vseh izdelkov, ki so trenutno na trgu.”

Zelo kritični celo največji podporniki

Dopisnik za publikacijo o kmetijski trgovini je opozoril, da mu nihče v biotehnološki industriji ni mogel imenovati niti enega samega primera katerekoli druge vrste izdelkov na trgu, ki bi bil na tak način zaščiten pred znanstvenim preverjanjem, kot so zaščitena gensko spremenjena semena.

Znanstveni dopisnik časopisa Financial Times, še enega trdnega zagovornika genske tehnologije, se je pritožil: “Predstavljajmo si, da bi farmacevtske družbe poskušale preprečiti zdravstvenim raziskovalcem primerjanje patentiranih zdravil ali preiskovanje njihovih stranskih učinkov – to je nepredstavljivo. Kljub temu pa znanstveniki ne morejo samostojno raziskovati surovin v živilih ali raziskovati rastlin, ki prekrivajo precejšen del podeželskih območij Amerike.”

Članek v Nature Biotechnology opozarja, da so raziskave, kritične do GSO, tudi kadar so sploh bile objavljene, naletele na zid očitno zrežiranih, ad hominem in neutemeljenih napadov s strani zagovornikov GSO, ki so, po besedah urednika Ameriškega entomološkega društva, “očrnili raziskave drugih strokovno neoporečnih znanstvenikov na način “streljanja v koleno”, napadalno in čustveno, kar ni v pomoč pri napredku znanja in ni v skladu z ideali znanstvenega raziskovanja.”

Monsanta pa niso izpostavili samo kot korporacije, ki duši znanstvene raziskave. Preiskava Associated Press je poročala o zaupnih Monsantovih pogodbah ter svetu prikazala, kako največji razvijalec semen na svetu izsiljuje konkurente, nadzoruje manjša semenarska podjetja in agresivno ščiti svoj prevladujoči položaj na več milijard dolarjev vrednem trgu…

Zelo pomembno: Gensko spremenjeni organizmi
http://www.gmwatch.org/latest-listing/1-news-items/12222-supremely-important-genetically-engineered-crops

O dolgoročnih učinkih teh rastlin na okolje se poraja vse več vprašanj

Petnajst let po začetku gojenja GSO na poljih še vedno vemo zelo malo o njihovih dolgoročnih okoljskih, ekonomskih in socioloških posledicah.

…Zakaj imamo, po petnajstih letih, tako malo znanstvenih podatkov o teh rastlinah? To pojasnjuje lanskoletno pismo, ki ga je šestindvajset vodilnih ameriških entomologov naslovilo na Agencijo za varstvo okolja (EPA). Entomologi so se pritožili, da jim je zaradi obstoječih tehnoloških sporazumov s strani Monsanta in drugih semenarskih podjetij onemogočeno neodvisno raziskovanje GS rastlin. Ti sporazumi preprečujejo raziskave, ki niso odobrene s strani teh podjetij.
In kje so nadzorniki? Ko so v ZDA v zgodnjih devetdesetih letih prejšnjega stoletja prvič uveljavljali nadzorni okvir za GSO , so nadzorniki v administraciji Georga Busha – ob hudem lobiranju biotehnološke industrije – ugotovili, da te rastline niso nič drugačne od drugih in posledično ne potrebujejo nobenih dodatnih testiranj. GS rastline so enostavno “stisnili”v obstoječ nadzorni okvir…

NOVICE ITR: dovoljeno citiranje in uporaba z navedbo vira www.itr.si

… Prvi mož SAZU se je strinjal s srbskimi akademiki, da pomeni nanotehnologija tveganje za človekovo zdravje, da farmacevtska industrija v prvi vrsti sledi dobičku in da je izjemnega pomena bioetika. Trontelj je poudaril, da mora imeti družba nadzor nad znanostjo, da je tveganje še sprejemljivo. Sklenil je, da si družba ne more privoščiti, [...]]]> Vir: Delo.si

… Prvi mož SAZU se je strinjal s srbskimi akademiki, da pomeni nanotehnologija tveganje za človekovo zdravje, da farmacevtska industrija v prvi vrsti sledi dobičku in da je izjemnega pomena bioetika. Trontelj je poudaril, da mora imeti družba nadzor nad znanostjo, da je tveganje še sprejemljivo. Sklenil je, da si družba ne more privoščiti, da bi dala znanosti povsem proste roke.

“Ne streljajte znanstvenih kurirjev” Brezobiren napad agro-biotehnološkega lobija na francoskega profesorja, ki prinaša zgodnja opozorila

14. maj 2010 – Na Inštitutu za trajnostni razvoj opozarjamo na možnost podpisa javnega pisma podpore dr. Gilles-Ericu Séraliniju iz Univerze v Caenu (Francija) in njegovim sodelavcem, ki so tarče hudega napada s strani predstavnikov agro-biotehnološke industrije [...]]]> Ljubljana, 14.5.2010
Vir: INŠTITUT ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ

“Ne streljajte znanstvenih kurirjev”
Brezobiren napad agro-biotehnološkega lobija na francoskega profesorja, ki prinaša zgodnja opozorila

14. maj 2010 – Na Inštitutu za trajnostni razvoj opozarjamo na možnost podpisa javnega pisma podpore dr. Gilles-Ericu Séraliniju iz Univerze v Caenu (Francija) in njegovim sodelavcem, ki so tarče hudega napada s strani predstavnikov agro-biotehnološke industrije in z njo povezanih znanstvenikov. Pismo sta ta teden objavili organizaciji French Fondation Citoyennes (FSC)(1) in Evropska mreža znanstvenikov za družbeno in okoljsko odgovornost (ENSSER)(2).

Pismo je že podpisalo prek 250 znanstvenikov iz 20 držav. V njem branijo načela spoštljive znanstvene kritike in rabe mnogovrstnih izvedenskih mnenj o takšnih občutljivih, kompleksnih in potencialno nepopravljivih zadevah, kot so učinki sproščanja GS organizmov v okolje. Mnogi izmed njih so dodali svoje osebne pripombe, kot npr. zasl. prof. Ernst Ulrich von Weizsäcker iz nemške Univerze Duisburg-Essen, ki je pripomnil: “Ko sem pregledal publikacije in rezultate prof. Séralinija, sem mnenja, da je njegovo delo trdno, kot znanstveno delo sploh lahko je”. FSC in ENSSER vabijo znanstvenike in širšo javnost k podpisu pisma.(3)

Pobudo je pozdravila tudi prof. Jacqueline McGlade, izvršna direktorica Evropske agencije za okolje (EEA). V svojem uvodnem nagovoru na nedavnem simpoziju EGP-ENSSER “Integriteta napadene znanosti (Integrity of Science under Attack)” je opozorila: “V naših publikacijah Zapozneli nauki zgodnjih opozoril: previdnostno načelo 1896-2000 (Late Lessons from Early Warnings: the Precautionary Principle 1896-2000) podajamo številne primere zgodnjih opozoril znanstvenikov, ki so jih bodisi prezrli ali pa napadali zaradi “neprijetne resnice”, ki so jo predstavili.” (4)

Prof. Séralini je pred kratkim objavil sedem recenziranih znanstvenih prispevkov o možnih stranskih učinkih herbicida glifosata in gensko spremenjene (GS) koruze na zdravje ljudi in sesalcev. Glifosat je glavni vir dohodka za ameriško podjetje Monsanto, ki prav tako prevladuje na svetovnem trgu GS semen, odpornih na glifosat in s tvorbo insekticida Bt. Poleg tega je prof. Séralini napisal strokovno študijo o biološki varnosti GS jajčevcev (brinjal), ki je bila ena izmed podlag za indijsko vlado, da zadrži sprostitev bt jajčevca za komercialno uporabo in za začetek obsežnega znanstvenega pregleda o biološki varnosti. Od zaustavitve te javno-zasebne iniciative med ZDA in Indijo, je bila znanstvena in tudi osebna verodostojnost prof. Séralinija v javnosti večkrat postavljena pod vprašaj, kar ima lahko resne posledice za njegovo poklicno kariero.

Dr. Christian Vélot, član uprave FSC in podpredsednik ENSSER, opozarja: “To je najnovejši primer v vrsti incidentov, v katerih so glasni zagovorniki obstoječega stanja najprej ignorirali, nato pa obsojali in grozili znanstvenikom, katerih mnenje je odstopalo od soglasja močnih in prinašalo opozorila o pretečih tveganjih. Streljanje “kurirjev” je bolj priljubljena metoda od angažiranega ukvarjanja z različnimi interpretacijami ali novo znanostjo, ki so jo znanstveniki vnašali v javno razpravo”. Dr. Vélot je višji predavatelj molekularne genetike na Univerzi Paris-Sud in se je v letu 2007 tudi sam soočil z izgubo financiranja in pripadnosti svojemu raziskovalnemu inštitutu zaradi svojih javnih stališč o GS organizmih v TV oddajah in na javnih konferencah. Opozarjal je na tveganja in negotovosti te tehnologije in pozival k odprti demokratični razpravi o prihodnji rabi GS rastlin v Franciji.

Zasl. prof. Ghislain Nicaise s francoske Univerze de Nice-Sophia Antipolis je dodal: “Lahko pričam o intelektualni in znanstveni usposobljenosti Gilles-Eric Séralinija. Ker poznam njegova pogumna stališča, nisem presenečen, da je postal tarča očrnitev.”

Pismo je prav tako pridobilo podporo mnogih akademikov izven Evrope. Prof. David Ehrenfeld z Državne univerze New Jersey (ZDA) je napisal: “V celoti podpiram profesorja Séralinija in obsojam viktimizacijo, kateri je bil izpostavljen. Njegovo delo je spoštovano in pomembno. Profesor Séralini prinaša velik ugled Franciji in je navdih za znanstvenike po celem svetu.”

OPOMBE:
1.    Fondation Sciences Citoyennes je francoska nevladna organizacija s ciljem spodbujanja svobode izražanja in razprave v znanstvenem svetu, podpiranja zgodnjega opozarjanja znanstvenikov in razvijanja javne polemike o ključnih znanstvenih vprašanjih, povečanju kapacitet za raziskovanje in strokovnega znanja organizacij civilne družbe in državljanskih gibanj, in spodbujanja demokratičnih elaboracij znanstvenih in tehnoloških izbir. http://sciencescitoyennes.org/
2.    ENSSER - European Network of Scientists for Social and Environmental Responsibility; “Podpora in zaščita neodvisnih kritičnih raziskav” potencialno negativnih vplivov novih tehnologij in njihovih proizvodov, je glavni cilj dela ENSSER, ki je bila ustanovljena leta 2009. http://www.ensser.org/
3.    Pismo lahko podpišete na spletni strani http://sciencescitoyennes.org/spip.php?article1801 (izberete ustrezno možnost: “sem raziskovalec” ali “nisem raziskovalec”; podpiše lahko vsak).
4.    “Zapozneli nauki zgodnjih opozoril: previdnostni princip 1896-2000 (Late Lessons from Early Warnings: the Precautionary Principle 1896-2000″; (Vol 1, 2001; & Vol 2, 2011) http://reports.eea.europa.eu/environmental_issue_report_2001_22/en

Vir:  Fondation Sciences Citoyennes, Francija & European Network of Scientists for Social and Environmental (FSC & ENSSER)

NADALJNJE ZANIMIVO BRANJE v povezavi s temo:

Taktika močne roke GS industrije proti raziskovalcem – Nature Biotechnology
http://www.emilywaltz.com/Biotech_crop_research_restrictions_Oct_2009.pdf

Ali taktika močne roke s strani semenarske industrije in njen grozeč odnos zadržuje neodvisne raziskave in spodkopava javno odobritev GS rastlin? Emily Waltz preiskuje.
V zadnjih mesecih je prišel v ospredje vedno bolj napet odnos med raziskovalci v javnem sektorju in biotehnološko semenarsko industrijo. V juliju se je več vodilnih semenarskih podjetij srečalo s skupino entomologov, ki je v začetku leta vložila pritožbo pri ameriški agenciji za varstvo okolja (Environmental Protection Agency - EPA) zaradi omejenega dostopa do gradiv. V pismu EPA so se znanstveniki šestindvajsetih javnih sektorjev pritožili, da razvijalci (GS) kmetijskih rastlin omejujejo njihove pravice do študija tržnih biotehnoloških pridelkov. “[zaradi uvedenih omejitev družb] ni mogoče opraviti resnično neodvisnih zakonitih raziskav o več kritičnih vprašanjih glede teh rastlin”, so napisali…

Znanost in korporativna agenda
http://sgr.org.uk/SciencePolicy/CorporateInfluence.html

Visoka stopnja poslovih interesov v nastajajočih tehnologijah, kot so sintetična biologija in nanotehnologija, vodi do odločitev o teh zmogljivih tehnologijah z zelo malo javne razprave. To je še posebej zaskrbljujoče zaradi velikih negotovosti glede teh tehnologij, vključno z možnostjo škodljivih zdravstvenih in okoljskih učinkov, ki jih lahko imajo.
V zvezi z znanstvenimi odzivi na varnost preskrbe s hrano, lahko vpliv biotehnološke industrije vodi do neupravičenega osredotočena na visoko tehnologijo in njene pristope k povečevanju donosnosti pridelkov in ne na raziskovanje alternativnih kmetijskih opcij majhnih stroškov ali ukvarjanja s širšimi problemi distribucije hrane ali revščine.

“Nič za prijaviti” – dvolična znanost
http://www.spinwatch.org.uk/-articles-by-category-mainmenu-8/46-gm-industry/5280-nothing-to-declare-gm-guides-two-faced-science

Članek Claire Robinson, odgovorne urednice nove spletne baze podatkov SpinProfiles, vsebuje tudi nekatere zanimive podrobnosti o korporacijskih prevzemih javne znanosti, in kaže, zakaj je taka zbirka podatkov pomembna pri soočanju z dvolično znanostjo.

The Ghost In Your Genes - Part 1  … dvoklik na video za nadaljne dele.

www.youtube.com/watch?v=GOid4jrCeFE

Svet danes in vloga denarja v njem Denar in zlato Skrivnosti obresti

Komplementarne rešitve: Lokalni denar Odprti denar

Če se malo ozremo po svetu in tudi lastnem življenju, opazimo številne probleme, za katere kaže, da jih ne znamo rešiti – prav nasprotno, celo večajo se. Od problemov v družbi, do psiholoških [...]]]> Vir: Marjana Kos’s Weblog

Svet danes in vloga denarja v njem
Denar in zlato
Skrivnosti obresti

Komplementarne rešitve:
Lokalni denar
Odprti denar

Če se malo ozremo po svetu in tudi lastnem življenju, opazimo številne probleme, za katere kaže, da jih ne znamo rešiti – prav nasprotno, celo večajo se. Od problemov v družbi, do psiholoških problemov posameznikov; videti je, da imamo vedno bolj uničevalen vpliv na naravo in drug na drugega, celo sami nase.

Vse to je posledica sistema, znotraj katerega živimo. Le-ta vodi v razlike, izkoriščanje ljudi in naravnih virov, v potrošništvo in onesnaževanje, hkrati pa nas znotraj pušča prazne. Življenje in lepoto smo zamenjali za denar; čiste reke in zrak za še nekaj več profita. Večina človekovega delovanja in ustvarjalne energije se uporablja za stvari, ki so nepotrebne ali nesmiselne, pogosto celo škodljive.

Skoraj vse naše življenje se vrti okoli denarja. Skoraj ne mine dan, da ga ne bi uporabljali. Neprestano usmerja naše obnašanje in odločitve. Včasih se tega jasno zavedamo, še bolj pogosto pa niti ne zaznamo, kako nekje globoko spodaj na skoraj vse kar naredimo – ali, kar pogosto, česar ne naredimo – vpliva denar. (več o psiholoških učinkih denarja)

Zato je še kako pomembno, na kak način deluje denarni sistem, ki ga uporabljamo, ter v katero smer vodi naša dejanja. Denar bi naj bil orodje, ki nam pomaga pri menjavi – vendar v obliki, v kakršni je trenutno, ljudi še dodatno spodbuja, da ga kopičijo, namesto da bi ga uporabljali za pretok dobrin, energije.

Ko se malo poglobimo v sistem, ki je dandanes v uporabi po vsem svetu, pridemo do nekaterih zanimivih odkritij. Le-ta nam tudi pomagajo razumeti, zakaj je svet v takšnem stanju, kot je. Pa si ta sistem poglejmo malo podrobneje.

Kako sploh nastane?

Ljudje povečini mislimo, da denar izdaja vlada ali centralna banka, in to si predstavljamo kot kovanje kovancev in tiskanje bankovcev. Resnica je zelo drugačna. Večino denarja, ki je v obtoku, ustvarjajo komercialne banke z odobravanjem posojil. Osnovna značilnost tega denarja je ta, da je ‘obremenjen’ z obveznostjo plačila obresti. To ima mnogo bolj daljnosežne posledice, kot bi si mislili. Podrobnosti o tem najdete v posebnem članku.

Banka je obvezana na računu imeti le določen odstotek kritja (obvezno kritje), sicer pa denar odobrava posameznikom ali podjetjem v obliki posojil in kreditov. To pomeni da, če bi se vsi ljudje, ki imajo denar na banki, v istem dnevu odločili dvigniti svoj denar, bi banka imela na voljo za izplačilo le določen odstotek denarja, vsi ostali pa bi ostali brez svojih prihrankov.

Čeprav je to eno od osnovnih dejstev v ekonomiji, pa redko kdo pomisli, kaj to pravzaprav pomeni. V resnici komercialne banke ustvarjajo denar za lasten profit, in one so tiste, ki v veliki meri odločajo koliko denarja bo ustvarjenega, kot tudi komu ga bodo posodile in za kakšne namene.

Denar je v gospodarstvu nujno potreben, razpoložljivost denarja omogoča ekonomsko aktivnost, in nasprotno, le-ta je lahko okrnjena, če ni dovolj denarja, ki bi omogočil menjave. Večja količina denarja v obtoku pa mora biti izravnana z večjo količino blaga ter storitev. Ustvarjanje denarja lahko postane problematično, če količina denarja narašča hitreje kot količina blaga in storitev, saj to vodi v inflacijo ali celo hiperinflacijo.

David Boyle, ki se s preučevanjem denarnega sistema in njegovih posledice ukvarja že leta, trdi da če je denar ustvarjen za špekuliranje, ali če ga banke ustvarjajo z zamahom pisala, ko ga posodijo kot dolg, obremenjen z obrestmi, bo to imelo inflatorni učinek. Kot primer navaja, da je količina denarja v obtoku v Veliki Britaniji od leta 1971, ko je znašala 31 milijard funtov, do leta 1996 narasla na 665 milijard funtov, kar je porast v višini 2.145% (Boyle, 2003).

Meso pa tudi odkrito postaja cilj patentnih prijav in zahtev. Multinacionalne semenske korporacije dosledno izvajajo strategijo pridobivanja nadzora nad osnovnimi sredstvi za pridelavo hrane. Kot je pokazala nedavna raziskava, se med cilji patentnega monopoliziranja čedalje večkrat znajdejo tudi bolj običajno gojenje rastlin, ne le gensko spremenjene rastline: Število [...]]]> Meso kot lastnina
Ljubljana, 7.5.2010
Vir: INŠTITUT ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ

Meso pa tudi odkrito postaja cilj patentnih prijav in zahtev. Multinacionalne semenske korporacije dosledno izvajajo strategijo pridobivanja nadzora nad osnovnimi sredstvi za pridelavo hrane. Kot je pokazala nedavna raziskava, se med cilji patentnega monopoliziranja čedalje večkrat znajdejo tudi bolj običajno gojenje rastlin, ne le gensko spremenjene rastline: Število mednarodnih patentnih prijav v prehranskem sektorju iz leta v leto narašča in se je v obdobju od leta 2007 do konca leta 2009 podvojilo. Naslednji na spisku želja za razširitev patentov multinacionalk v celotni verigi pridelave hrane od krme za živali do živilskih proizvodov, je tudi meso. V postopku patentne prijave podjetja Monsanto so se tako znašli celo slanina in zrezki: patentna prijava WO2009097403 trdi, da je meso, ki izvira iz prašičev, ki se hranijo s patentiranimi GS rastlinami Monsanta, njihovo. Podoben patent uporabljajo za ribe iz ribogojstva iz marca 2010 (WO201027788). Daljnosežni patenti za hrano so celo že odobreni: Monsanto je v letu 2009 prejel evropski patent (EP 1356033), ki zajema celo verigo proizvodnje hrane od semen GS rastlin do živilskih proizvodov, kot sta moka in olje.

“Dogaja se proces, kjer multinacionalke skušajo pridobiti popoln nadzor nad celotno verigo pridelave in izdelave hrane. Potrošniki, kmetje in proizvajalci hrane so vsi padli v isto past. To je treba obravnavati kot nemoralen poskus zlorabe patentnega prava. Podjetje hoče čim bolj povečati svoj dobiček s prijavo patentov na živila, pri čemer istočasno več kot milijarda ljudi trpi zaradi lakote, “pravi Francois Meienberg iz Bernske deklaracije.

Kot kažejo izkušnje iz ZDA, patenti na semena in povečanje koncentracije na trgu vodijo k drastičnim povišanjem cen semen, manjše izbire semen in hitro rastočih odvisnosti za kmete. Medtem ameriško Ministrstvo za pravosodje in državni tožilci v več ameriških zveznih državah preiskujejo, ali je Monsanto zlorabil svojo tržno moč za izključevanje svojih konkurentov in dvig cen semen.

Koalicija “Brez patentov za semena” (No Patents on Seeds) opozarja, da se bo koncentracija na trgu še povečala, če se zloraba patentnega prava ne ustavi. Koalicijo podpira več kot 200 organizacij na svetovni ravni. Organizacije zahtevajo jasno spremembo v politiki in praksi patentnih uradov. Vlade pozivajo k spremembam patentne zakonodaje, da bi iz patentne zakonodaje izključili patente na semena, živali in njihove dele.
Inštitut za trajnostni razvoj, prevod in povzetek po viru: http://www.no-patents-on-seeds.org/index.php?option=com_content&task=blogcategory&id=3&Itemid=28

Danes vam poročamo o problematiki kloniranja živali v komercialne namene. V drugem delu smo pripravili nekaj zanimivih, a žal zaskrbljujočih novic v zvezi s komercialnim kloniranjem in genskim spreminjanjem živali. Najprej pa pozitivna novica s tega področja o [...]]]> Okoljski odbor Evropskega parlamenta proti kloniranju živali za hrano – in ozadje problematike
Ljubljana, 7.5.2010
Vir: INŠTITUT ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ

Danes vam poročamo o problematiki kloniranja živali v komercialne namene. V drugem delu smo pripravili nekaj zanimivih, a žal zaskrbljujočih novic v zvezi s komercialnim kloniranjem in genskim spreminjanjem živali. Najprej pa pozitivna novica s tega področja o glasovanju Odbora za okolje Evropskega parlamenta na to temo.

Odbor za okolje Evropskega parlamenta je ta torek (4.5.2010) zavrnil sporni predlog Evropske komisije, da bi na trgu Evropske unije dovolili hrano iz kloniranih živali in njihovega potomstva.

Predvidena zakonodaja bi dovolila prodajo t.i. “novih živil” (novel foods), izdelanih iz alg ali planktona, s pomočjo nanotehnologije, ter iz gensko spremenjenih rastlin ali kloniranih živali, npr. ovc.

Toda odbor za okolje EP je skoraj soglasno (42 za, 2 proti, 3 vzdržani) glasoval za izključitev živil iz kloniranih živali ali njihovega potomstva iz teh načrtov. Zahtevali so tudi natančno oceno tveganj za živila, izdelana s pomočjo nanotehnoloških postopkov in za jasno označevanje takšnih živil.

Torkovo glasovanje mora potrditi še celoten parlament, ki naj bi o tem glasoval predvidoma v juliju. Končna odločitev na evropski ravni bo sprejeta s soodločanjem, kar pomeni, da jo lahko blokira ali parlament ali države članice EU.

Vprašanje kloniranja živali v Evropi ostaja izjemno vroče, velik delež državljanov mu nasprotuje.

Zadržke do bodoče trgovine s proizvodi iz kloniranih živali je izrazila celo Evropska agencija za varnost hrane (EFSA), čeprav Urad za hrano in zdravila ZDA v tem ne vidi nobenih težav.

Klonirano meso in meso kot patent
Meso kloniranih živali že na menijih po Evropi? Testbiotech opozarja, da trg uhaja izpod nadzora

Meso oziroma živila iz kloniranih živali in njihovih potomcev je verjetno že na evropskem trgu. Trenutno namreč ni nobene zakonodaje, ki bi učinkovito preprečevala takšen uvoz. Ne obstaja noben javni register, ki bi zagotavljal preglednost glede morebitnega uvoza kloniranih živali, njihovi potomcev ali rejskega materiala v EU.

Organizacija Testbiotech je podjetjem in ustreznim institucijam zastavila vprašanja o pogostosti in količinah uvoza, a nanje niso dobili nobenega odgovora. Znano je le, da se je uvoz začel že pred nekaj leti. Ko pa je genski material iz kloniranih živali enkrat uvožen, se lahko hitro razširi v populaciji evropskih živali. Kmetje in potrošniki na ta način izgubijo možnost izbire.

“Obstaja velika verjetnost, da bodo potrošniki postreženi z izdelki iz kloniranih živali ali njihovih potomcev, ne da bi to vedeli,” pravi Christoph Nato iz Testbiotech-a. “Transparentnosti ni niti za potrošnike niti za kmete.”

Študijo so pripravili po naročilu Martina Häuslinga, predstavnika Zelenih v Evropskem parlamentu. Namen študije je bil oceniti trenutno stanje varnosti, dobrobiti živali in možnih koristi. Največji problemi so očitni v zvezi z dobrobitjo živali. Petnajst let po kloniranju ovce Dolly je stopnja uspešnosti kloniranja še vedno slaba, nenamernih učinkov pa ni moč nadzirati. Veliko kloniranih živali trpi zaradi močno poškodovanih organov in večina živali pogine. Poleg tega za sedaj ni mogoče izključiti negotovosti glede varnosti hrane.

Poročilo prav tako kaže, da se z uvajanjem kloniranih živali vzpostavijo nove odvisnosti, saj so postopek kloniranja in s pomočjo kloniranja pridobljene živali predmet patentnih pravic. Kloniranje kengurujev, kitov, delfinov, slonov, konjev, žiraf, krav ali bikov, ovc, kamel, lam, prašičev in povodnih konjev tako uveljavljajo kot izum.

Evropski parlament je že glasoval za prepoved kloniranja domačih živali in iz njih pridobljenih proizvodov, medtem ko je Svet evropskih ministrov naklonjen uporabi zakonodaje o novih živilih. Vendar pa, kot kaže poročilo Testbiotech-a, zakonodaja o novih živilih ni dovolj za reševanje trenutnih težav pri ločevanju in zagotavljanju transparentnosti.
Inštitut za trajnostni razvoj, prevod in povzetek po viru: http://www.testbiotech.org/en/node/382

Mučno poginjanje krav v poskusih genskega spreminjanja na Novi Zelandiji

To pa ni edini primer »mesnih« težav v povezavi z gensko tehnologijo. Časopis New Zealand Herald iz Nove Zelandije poroča, da prihaja pri poskusih znanstvenikov AgResearch-a na Ruakuri v Hamiltonu, Nova Zelandija, kjer se znanstveniki prizadevajo najti nove metode zdravljenja ljudi s težavami pri plodnosti s pomočjo mleka gensko spremenjenih krav, do poginjanja krav, in sicer na zelo mučen način. Gensko spremenjenim kravam so namreč v procesu rasti ovariji zrasli do te mere, da je prišlo do trganja tkiv in posledično pogina živali.

Način poskusov poraja mnoga vprašanja o varstvu živali, etična vprašanja o ravnanju z živalmi in uspešnosti genskega spreminjanja živali. Vodja skupine za uporabno tehnologijo pri AgResearch, dr. Jimmy Suttie, je dejal, da smrti živali ne vidi kot “big deal”, in da so del učnega procesa za znanstvenike. Toda predstavnik novozelandske organizacije GE-Free Jon Carapiet pravi, da podrobnosti poskusa na kravah razkrivajo, da je bil odbor za ravnanje z živalmi, ki je nadziral delo AgResearch-a, “milje oddaljen od etike in vrednot skupnosti”. Dr. Suttie je dejal tudi, da je jedro težav v tem, da so človeški geni FSH učinkovali na celotno žival (telico) in ne le na mlečne žleze, kot je bilo mišljeno - težava, ki se pri poskusih na miših ni pojavila.
Inštitut za trajnostni razvoj, prevod in povzetek po: http://www.nzherald.co.nz/nz/news/article.cfm?c_id=1&objectid=10642031